»Knjiga Golda je spala tukaj je zame zelo pomembna, saj menim, da Palestinci najbolj trpimo zaradi izgube svojih domov, kot to danes vidimo v Gazi. Vidimo, kaj pomeni izgubiti dom in biti šest mesecev na ulici, ne da bi imeli kje bivati, ne da bi vedeli, kam iti. Zame je tisto glavno dom in ne država, saj je država zelo abstraktna stvar, dom pa je zares osebna stvar. V njem pustiš veliko tega, kar si. Svoje spomine, fotografije, potni list. Moja tašča je vedno govorila o poročnih darilih, ki jih je pustila za seboj in jih ni imela časa vzeti. Mislim, da je izguba doma zelo pomembna stvar, o kateri je treba govoriti. To je tista prava travma.«
»Takrat sem spoznala, kaj pomeni biti begunec. Izgubiš vse, prideš praznih rok. Zato je to name zelo močno vplivalo. Takrat sem začela čutiti, da so to ljudje, ki jim pripadam. To je bilo tisto, kar so leta 1948 doživeli moji starši. Vse je postalo zelo osebno.«
